Soočenje z vzpenjajočimi se energetskimi trgi, ki so jih sprožili iranski povračilni napadi na infrastrukturo Perzijskega zaliva-po srednem napadu Izraela na njegovo največje polje zemeljskega plina-, je predsednik Donald Trump skušal ponovno vzpostaviti mir. Obrnil se je na družbene medije, da bi zatrdil, da ZDA niso bile predhodno seznanjene z izraelskimi načrti, hkrati pa je opozoril Iran, da bi nadaljnje povračilne ukrepe lahko povzročile neposredne ameriške tarče.
Vendar je bila ta pripoved hitro v nasprotju. Le nekaj ur pred tem so viri, seznanjeni z usklajevanjem, novinarjem v Washingtonu povedali, da ZDA niso vojaško sodelovale, a so bile v celoti obveščene o operaciji. Medtem so izraelski uradniki vztrajali, da se je Trump ne le zavedal, temveč je imel pomemben vpliv na izbiro tarč v celotnem konfliktu.
Ta nasprotujoča si sporočila-najnovejša nedoslednost v vojni, ki je zahtevala že na tisoče življenj in destabilizirala svetovno gospodarstvo-so samo še dodatno vznemirila trge.
Trump se je zdaj znašel v znani dilemi, ki si jo je sam ustvaril: strateški primež na Bližnjem vzhodu. Trudi se združiti dva vedno bolj nezdružljiva cilja: doseči popolno zmago nad Iranom in hkrati preprečiti katastrofalno, dolgoročno-škodo na energetski infrastrukturi, ki bi lahko leta ohromila svetovno gospodarstvo.
Do danes so bili predsednikovi poskusi, da bi izkoristil razpoložljiva orodja za omejitev posledic, omejeno uspešni. Njegov pristop je odtujil ključne zaveznike in ni uspel pomiriti ameriških volivcev, ki so ga izvolili na podlagi obljub, da se bodo izognili tujim zapletom in ohranili nizke cene energije-, pri čemer jim je manj kot osem mesecev ostalo do vrnitve na volišča.